Pride dan, ko obnemiš. Ko vse postane bledo, nedoumljivo. Dan, ko se zazreš vase in iščeš smisel vsega kar počneš…in ko nemo kričiš in se sprešuješ kako in, če sploh, je to mogoče. In odgovor je krut, nočeš ga slišati in sprejeti: Jureta ni več, za vedno se je ustavilo njegovo srce…
Dragi Jure, sodelavec, kolega, prijatelj. S tvojim, daleč prezgodnjim odhodom, je v šoli in v naših srcih zazevala velika praznina, ki jo ne bomo mogli nadomestiti.
Sodelavcem si bil mentor, odličen kolega, snovalec, poln idej…Dijaki so izgubili razrednika in odličnega učitelja.
Dragi Jure, hvala ti za vsa dragocena leta, ki si jih delil z nami. Za tvojo ustvarjalnost in živost. Neizmerno te bomo pogrešali.
Njegovi soprogi Katarini, hčerkam Ivani, Agati in Uršuli, ostalim svojcem in prijateljem izrekamo globoko sožalje.
Karmen Vidmar, ravnateljica
